23 letna Karla Souza (Dana) nam je pustila, da smo jo podrobneje spoznali. Igro se je začela učiti v Londonu, saj je v mladosti živela v ZDA in govori perfektno angleščino. Zna tudi francoski jezik, uči pa se še italijanskega. Njene sanje so postati filmska igralka na internacionalnem nivoju.Kako si se počutila ob prvi izkušnji na televiziji?
Zame je to velik iziv. Gledališke igre sem se učila v Londonu (na isti šoli, kjer se je učil tudi Gael Garcia) in sklepala sem, da sem zelo pripravljena. Rekla sem: »Kaj je težkega v snemanju telenovel?!«. Moram priznat, da sem zelo kritizirala telenovele in nikoli si nisem mislila, da bom kakšno posnela. Ko sem prišla v Mehiko sem spoznala, da je potrebno začeti prav na televiziji, če hočeš ,da te ljudje prepoznajo.
Kdaj si odkrila, da hočeš postati igralka?
S 14imi leti sem si želela naučiti francoski jezik in zato sem šla za nekaj let k sestri v Francijo. Tam sem opravila srednjo šolo in pripravništvo. Poleg ur jazza, tapa, baleta, hip hopa, petja, sem opravljala tudi tečaj igre. Že od majhnih nog sem želela postati igralka in žal mi je, da sem začela tako pozno. Odšla sem v London in se vpisala na šolo, kjer so od 5.000 ljudi sprejeli samo 15 .. jaz sem bila med njimi. Študirala sem na Univerzi Central School of Speech and Drama, kjer so po treh letih izbrali 10 učencev in nas poslali v Rusijo, kjer smo imeli intenziven tečaj Stanislavskiga. Tam sem tudi dobila nagrado za najbolj obetavno igralko vseh šol v Angliji. Ko sem končala z študijem, sem želela delati in se odpravila v Mehiko, saj sem vedela, da tam lahko začnem mojo kariero.
Si v Londonu delala?
Ja, saj je tam življenje zelo drago. Delala sem v restavraciji, da sem se lahko vzdržavala.
Je bilo zate težko, živeti v tolkih državah v tako kratkem času?
Težko je bilo, saj se počutim kot da nimam doma. Moja družina živi v Franciji in tam imam veliko prijateljev, tudi v Londonu jih imam veliko. Težko je, ker ni ljudi ki so mi nekoč stali ob strani tukaj z mano. Ampak kljub vsemu, svojega življenja ne bi zamenjala za nič. Ko sem bila v Londonu, sem celo potrebovala psihiatrično pomoč saj sem se zaradi oddaljenosti od družine zelo slabo počutila. Šla sem naprej in vem, da so starši vedno z menoj in zahvaljujem se jim, da so mi dali priložnost izpolniti sanje.
Vidiš kaj tvoje starše?
Ja. Na vsake dva ali tri mesece.
Hitro menjuješ fante?
Uh .. spomnim se, da ko so moji bratje imeli 15 let, so imeli eno punco približno 6 mesecev. Jaz sem bila čisto nasprotje. V dveh tednih sem se jih naveličala ali pa sem dobila klik in sem spet hotela imeti biti samska. To je bilo malo težko delati v Franciji ali Angliji, ker sem ponavadi imela fante, ki so se družili z istimi ljudmi kot jaz .. ampak tukaj v Mehiki, moški vedno iščejo punce. Prideš v bar in se nate zalepi enih 5 in se začne pogovarjati z tabo, potem te pokliče na telefon še enih 25tisočkrat in tudi če se mu ne javiš, še vedno vztraja. Največ kar sem zdržala z fantom je bilo pol leta.
Te je težko osvojiti? Kaj iščeš na moškemu?
Ja, težko me je osvojiti. Rada imam, da so inteligentni in imajo smisel za humor. Všeč mi je, da imajo lepe oči in so prepričani vase. Če je grd in svojo prijetnost lahko pokaže z pogledom ali dejanji, takoj odštejemo uno da je grd.
Gonzalo Garcia je tvoj fant?
Ne. Med nama je veliko kemije a še nisva par.
Bo nekoč lahko kaj iz tega?
Ja. Ni tip moškega, ki mi je všeč a me je prevzel s svojo olikanostjo in inteligenco. Čeprav je zelo zadržan, ga počasi spoznavam in vedno bolj mi je všeč. Priznam, da na začetku ni bilo niti kemije, a z časom je naš odnos postal zelo lep.
Živela si v zelo različnih kulturah. Kaj so te naučili o sexu?
Moji starši verjamejo v Boga in za njih velja 'nič sexa do poroke'. Mojim prijateljem so starši govorili, kako se je potrebno zaščititi ipd. a moji starši so bolj zaprti. Mislim, da je treba delati stvari, ki te osrečujejo, ne pa delati tisto kar rečejo drugi in biti zaradi tega žalosten.
Ni komentarjev:
Objavite komentar